Scrigroup - Documente si articole

Username / Parola inexistente      

Home Documente Upload Resurse Alte limbi doc  

 
CATEGORII DOCUMENTE





BulgaraCeha slovacaCroataEnglezaEstonaFinlandezaFranceza
GermanaItalianaLetonaLituanianaMaghiaraOlandezaPoloneza
SarbaSlovenaSpaniolaSuedezaTurcaUcraineana

BiologieBudovaChemieEkologieEkonomieElektřinaFinanceFyzikální
GramatikaHistorieHudbaJídloKnihyKomunikaceKosmetikaLékařství
LiteraturaManagementMarketingMatematikaObchodPočítačůPolitikaPrávo
PsychologieRůznéReceptySociologieSportSprávaTechnikaúčetní
VzděláníZemědělstvíZeměpisžurnalistika

UVODNI POJMI O UPRAVNEM PRAVU

právo

+ Font mai mare | - Font mai mic







DOCUMENTE SIMILARE

Trimite pe Messenger
Zvláštní část mezinárodního práva soukromého – práva věcná
Zásady mezinárodního práva procesního
Kauza Napster aneb porušování autorského práva
INDIVIDUALI ĮMONĖ
Valsts probacijas dienesta stratēģija
Úprava občansko právních poměrů pomocí přímých a kolizních norem
Kolizní normy, funkce a druhy
Právo Evropské unie 1
Pojem soudní kontroly ústavnosti
Pojem a předmět mezinárodního práva soukromého a mezinárodní prvek v MP soukromém

UVODNI POJMI O UPRAVNEM PRAVU

UP ureja makro pravna, politična ter socialno-ekonomska razmerja v državi, medtem ko večino ostalih pravnih razmerij pokriva civilno pravo.

Vprašanje diskonuitete pravne države oz. Kako je nastajala pravna država v naših krajih?

Na območju današnje Slovenije je postala pravna vladavina v okviru pravne države šele po marčni revoluciji v takratni Avstriji, ko je zrušen absolutistični režim. Pravna drž. v Avstriji se je konsolidirala šele 1867, ko je bila sprejeta moderna ustava, ki je zagotavljala človekove pravice, s stališča možnosti uveljavljanja deklariranih pravic pa je zlasti pomembna tudi ustanovitev upr. sodišča l. 1874. Pravo obdobje pravne države je trajalo tudi po ustanovitvi prve YU vse do leta 1929, ko je prišlo do državnega udara s strani kralja Aleksandra I. Sledi obdobje diskonuitete pravne države vse do leta 1990, ko so izvedene svobodne volitve.

Razvoj UP je tudi v tesni povezavi s pojmom doktrine o delitvi oblasti. Ustava in zakon v pravni državi ustanavljata pristojnosti uprave, ki jih je dolžna izvrševati tako, da hkrati tudi sebe zavaruje s svojimi lastnimi odločitvami. V pravni državi država državljanom dopušča, da so edini nosilci prvobitnih javnopravnih pravic, medtem ko ima uprava zgolj zakonsko normirane pristojnosti, torej nikakršnih pravic, ki bi bile utemeljene v njej sami.

I.  KAJ JE UPRAVNO PRAVO

Najširši pojem v proučevanju predmeta je upravna znanost, ožji pojem je upravno pravna znanost in najožji upravno pravo.

-          Upravna znanost proučuje posebno strokovno dejavnost, ki poleg delovanja JU vključuje tudi vlogo upravnih organizacij in vedenje ljudi v njih.

-          Upravno pravna znanost proučuje posebno strokovno dejavnost, ki poleg delovanja JU vključuje tudi upr. pravna razmerja, izhajajoč iz interpretacije, sistemizacije in uporabe pravnih predpisov v sferi uprave.

-          Upravno pravo pomeni preskok v pravno državo, uveljavitev načela zakonitosti na področju uprave.

Definicije UP so različne in odvisne od izhodišča iz katerega izhaja teoretik;

-          Širša definicija všteva v UP vse pravne predpise, ki se tičejo uprave

-          Ožja definicija – UP zajema le tiste pravne pravne predpise, ki se nanašajo na organizacijo in tiste dejavnosti uprave v katerih država nastopa kot javna oblast t.j. ko izvaja javna pooblastila.

-          Merkl (D) opredeljuje UP kot skup pravil, ki jih uporabljajo upr. organi pri čemer pojem upr. organov razume v organizacijsko-formalnem smislu.

-          Adamovič (A) opredeljuje UP kot pravo, ki uravnava vsa tista pravila na podlagi katerih deluje uprava, pri čemer loči materialno delovanje uprave od upravnega postopka. Pojem uprave razume v organizacijsko-formalnem smislu.

-          Hauriou (F) trdi da se UP sestoji iz pooblastil in pravic javne uprave

 

Danes pa lahko UP označimo kot sistem pravnih norm, ki urejajo; (to def. zagovarja tudi mag. M. Stermecki)

-          Upravno-pravna razmerja (materialno upr. pravo – dejavnost JU, ki jo regulirajo tiste upr.-pravne norme, ki na splošen način urejajo upr.-pravna razmerja na posameznih zaokroženih celotah družbenih razmerij, v okviru katerih se urejajo razmerja med državo in posameznikom glede osebnega statusa ali glede stvari v njegovi lasti. Še posebej pa v U-P razmerju pride do srečanja med javnim in zasebnim interesom. Često pa se zgodi, da se mora zasebni interes umakniti javnemu, vendar le ko so izpolnjeni 3 pogoji; zakonit povod, legitimen razlog in nujen razlog.

-          Organizacijo in pristojnosti (organizacijsko upravno pravo)

-          Postopek odločanja (procesno upravno pravo)

SISTEMIZACIJA

A)     Primerjava UP (javnega oprava) in zasebnega (civilnega) prava

UP spada med t.i. javno pravo za razliko od t.i. privatnega prava. UPZ je razvila neke kriterije razločevanja, ki nam pomagajo identificirati ali dana zadeva dejansko spada med upravno ali morda civilno sfero (za katero je pristojno sodstvo). Kriteriji;

-          Teorija interesa; razvršča UP na osnovi interesa, saj ima UP v prvi vrsti pred očmi javni interes.

-          Teorija subordinacije (podreditve); je pomembna za razmejitev privatnega (civ.) od javnega (upr.) razmerja. Proučuje ali je dano razmerje takšno, da so udeleženi subjekti med seboj v enakopravnem položaju ali ne. Enakopravnost pomeni, da v tem razmerju ni udeležen javni interes in se zato država, če je udeleženka tega razmerja, spusti na nivo običajne stranke. Zakon, ki se uporablja za rešitev spora ni političen ampak civilni. Država nima oblastne vloge in nobene podlage za varstvo jav. interesa. Pri oblastni vlogi (gre za jav. interes) pa ne more nastopati civilno sodstvo pač pa upravno sodišče. Uporabljajo se tudi drugi zakoni in jurisdikcija, kot v civilnem sodstvu.

-          Teorija dispozitivnih in kogentnih norm; v primeru ko prevladujejo kogentne (prisilne) norme je to znak opravka z upr. razmerjem, če pa prevladujejo dispozitivne (neprisilne) pa gre verjetno za civilno razmerje. Dispozitivnost pomeni, da pravni red dopušča, da je ureditev neke zadeve prepuščena svobodni volji strank, kar pomeni,da svobodno definirata med seboj pravice in obveznosti v okviru neke dopustne tolerance (npr. sklepanje pogodbe ob prodaji hiše kjer se uporabi ZOR, ki ima dispozitivne norme. V primeru spora se bo sodilo po pogodbi in ne po zakonu).

-          Teorija tradicionalnega jedra civilnega prava; njegovo realno jedro je realitetno pravo (rodbinsko, dedno, družinsko…). Če je stvar s tega področja potem sodimo, da sodi v civilno pravo.

-          Teorija o možnosti odpovedi pravici; če je ta možnost dana govorimo o civ. pravu. Ne moremo pa se odpovedati javno pravnim pravicam (volilna pravica).

-          Teorija vrste postopka; ločuje upravni postopek, v katerem je potrebno skrbeti za stranko in pravdni postopek, kjer za stranko ni potrebno skrbeti (če stranka ne pride na sodišče se lahko razsodi v njeno škodo).

Stičišče med upravnim in civilnim pravom je pri koncesiji (nemška šola) in tudi v primeru razlastitve. Z razlastitvijo se poseže v zasebno lastnino samo na nepremičninah, vendar v primeru, ko gre za javno korist (gradnja avtocest). Lahko gre za omejitev lastninske pravice (postavijo daljnovod), lahko pa gre za odvzem lastninske pravice (speljejo avtocesto). Pri tem gre za odškodnino (denarno ali nadomestno – npr. hišo).

Sama razlastitev (odločba) se izda v civilnem postopku, ugotovitev javne koristi pa je upravno – pravni element (v okviru upravnega postopka ali v okvira upravnega predpisa).

B)   Razmerje med upravnim pravom in ustavnim pravom

Ustavno pravo predstavlja okvir za vsebino vseh pravnih aktov, ki jih izdaja uprava, s tem pa je ustavno pravo hkrati tudi podlaga za delo uprave v tistem delu, kjer so vsebovane določbe o delovanju uprave.

C)  UP v razmerju do mednarodnega javnega prava (Internacionalizacija UP)

Gre za področje človekovih pravic, ki ni več notranja zadeva posamezne države. Pravna znanost ponekod priznava mednarodnemu javnemu pravu značaj neposrednega upr. vira, predvsem v zadevah nadnacionalnega pomena (ustanovna listina OZN).

UP obravnava državo kot korporacijo državljanov, organizirano na teritorialni podlagi, ki zasleduje interes svojih državljanov. Mednarodno javno pravo pa obravnava državo kot ustanovo med. javnega prava, ki ne deluje zgolj v interesu svojih članov ampak tudi v interesu vzdrževanja dogovorjenega ali običajnega nivoja standardov, ki so v veljavi v mednarodni skupnosti narodov.

Mednarodne pogodbe in sporazumi stopijo v veljavo z vidika notranje-državnega upr. prava na podlagi inkorporacije ali pa na podlagi transformacije, čeprav doktrina ponekod priznava med. jav. pravu značaj neposrednega upr.-pravnega vira, predvsem v zadevah nadnacionalnega pomena na teritoriju nacionalnih držav.

Dva sistema vnosa v notranji red države !

Sistem inkorporacije;

Je sistem ponotranjenja mednarodnega predpisa, ki zahteva izdajo akta o ratifikaciji s strani pristojnega drž. organa ter se s tem sebinsko vnese v notranji pravni red. Naš pravni red pozna sistem ratifikacije, čeprav ima sodstvo pravico neposredne uporabe (aplikacije) mednarodnih pogodb in sporazumov, v kolikor so seveda ratificirani. (sistem vnese integralen – nedeljiv mednaroden dokument)

Sistem transformacije; (nepravi vnos)

Zahteva prevedbo med. pogodbe oz. sporazume v nacionalni zakon oz. uredbo. To velja tudi v primeru mednarodnega običajnega prava, ki mu domači zakon daje drugačno t.j. pisno obliko. Takšna transformacija omogoča, da se določena pravila med. javnega prava prevzemajo, ne da bi država sodelovala pri sklepanju multilateralne pogodbe, ker jih država pač sprejme enostransko (unilateralno) ter je zato zavezana zgolj na podlagi lastnega predpisa (npr. zakona). Ni mednarodne garancije, osnova veljave je notranje pravo.

Evropska unija ! Vrste evro predpisov;

Poznamo primarne (ustanovitvene in integracijske) in sekundarne ;

·         Primarni obsegajo rimsko pogodbo iz leta 1957, skupaj s kasnejšimi novelami (Maastrichtska  pogodba 1992), zatem integracijske (spojitvene) pogodbe (EGS, ESP, EUROATOM) ter EURO pogodbe, sklenjene s tretjimi državami (ZDA, Japonska). Sem spadajo tudi bilateralne pogodbe med članicami. Primarni predpisi potrebujejo tretjo vrsto ponotranjanja – omiljeni dualistični sistem.

·         Sekundarni predpisi so uredbe evropske komisije, priporočila in mnenja, ki jih ni potrebno ponotranjiti. Ti predpisi veljajo avtomatsko, ne da bi jih kdo ratificiral. S sekundarnimi predpisi prihaja do neposrednih upr.-pravnih razmerij. Z njimi Evropa dobiva značaj države.

Na nivoju primarnih predpisov gre za mednarodno razmerje, na nivoju sekundarnih pa za upravno razmerje.

Č) UP v razmerju do sodnega prava

Razmerje med upr. in sodnim pravom se lahko primerja z medsebojnim razmerjem upr. in sodne oblasti, ki si vzajemno priznavata avtonomijo na svojem področju, zaradi česar načeloma niso dovoljeni posegi ene oblasti v pristojnosti oz. dejavnosti druge.

Predhodno vprašanje (sodno in upravno) !

Včasih pa se ni možno izogniti vzporednosti odločanja v primeru reševanja predhodnega vprašanja, o katerem sme izjemoma odločiti oblast, ki s stališča pristojnosti ni matična oblast v določeni pravni zadevi. Odločitev o predhodnem vprašanju velja le za konkreten primer v obravnavi, ter le dotlej dokler pristojna matična oblast zadeve meritorno ne reši – takrat nastopi vezanost nematične oblasti na to odločitev.

V okviru gornje vezanosti razlikujemo;

·         Formalno vezanost (vezanost se omejuje na formalni pravni akt) in

·         Vsebinsko vezanost (vezanost na vsebino pravnomočno izdanega akta – odločitev o materialnem razmerju)

Materialna vezanost mora biti s predpisom posebej predvidena ter zato predstavlja izjemo. Sodstvu ima v primerjavi z upravo večji maneverski prostor, kar je razvidno iz tega, da imajo sodišča pravico preizkusiti vpr. pristojnosti in ničnosti konkretnega upr. akta, medtem ko imajo glede upr. predpisov celo pravico odklonitve uporabe nezakonitega predpisa pri presoji konkretnega sodnega primera (exceptio illegalis).

D) UP v razmerju do rodbinskega (družinskega) prava

Rodbinsko pravo je močno prepleteno z UP, pa tudi s civilnim pravom. Zaradi prisotnosti javnega interesa je skozi UP prišlo do intervencije na področjih, kot so posvojitve, rejništvo, matične zadeve, ipd..

F) UP v razmerju do korporacije in ustanove

Precejšen del upravne dejavnosti se izvršuje preko javnih ustanov in javnih korporacij, v kolikor imajo javno pooblastilo. Korporacije in ustanove imajo institucionalno samoupravo in so pod nadzorom države.

Razlika med korporacijo in ustanovo;

Korporacija; je pravna oseba, ki ima neko določeno število članov in naj bi delovala v interesu svojih članov, ki so imenovani in vedno razpoznavni. Ti člani določajo cilje korporacije. Ločujemo privatne korporacije, ki imajo tudi pravico do razpustitve, ter korporacije javnega prava (poklicne – advokatska in notarska zbornica/ verske – rimskokatoliška cerkev / socialne / politične – pol. stranke, društva….), ki pa pravice do samorazpustitve nimajo.

Ustanova; si ne določa sama ciljev. Je neko namembno premoženje. Namenjena je javnosti in nima članov, pač pa ima destinatarje (namenski koristniki). Tipične ustanove so različni zavodi (npr. visoke šole, univerze, vrtci itd) Ustanove  imajo ravno tako neko upravo in prejemajo dotacijo države. Nimajo pravice do samorazpustitve.

II.   VRSTE DEJAVNOSTI JAVNE UPRAVE / Ali naloge upravne izvršilne oblasti!

Upr.-izvršilna oblast (eksekutiva) je tista državna oblast, ki daje najsplošnejše smernice potrebne za izvrševanje že okvirno postavljenih državnih nalog, zato v njeno pristojnost spada tako sprejemanje političnih aktov, ki so po vsebini isti kot akti zakonodajne oblasti, le da so po pravni moči nižji, kakor tudi izdajanje pravnih aktov, ukrepov in ostalih dejanj, potrebnih za izvrševanje predpisov v smislu njihove razdelave. Eksekutiva poleg tega vrši tudi organizacijske ter materialne naloge. Ima široko polje prostega preudarka. V smislu najširše definicije gre pri eksekutivi za izvrševanje politike v najširšem smislu besede, ker pač izvršujejo voljo zakonodaj. organa.

 

Naloge, ki jih javna uprava izvršuje razdelimo na;

Pospeševalne naloge; nimajo oblastnega značaja, kljub temu pa se v njih odraža usmerjevalna vloga uprave (finančne spodbude, davčne olajšave…)

Servisne naloge; so povezane z zagotavljanjem javnih služb (npr. načrtovanje in razporejanje javnih služb, njihova splošna organizacija, zagotavljanje dostopnosti do javnih dobrin, nadzor nad izvajanjem javnih služb, servisne naloge drž. uprave do parlamenta…)

Eksekutivne naloge (upr.-izvršilne naloge) pa delimo na;

·         Politično-izvršilne; tu gre za politične naloge v ožjem smislu (npr. področje NZ) ali pa za pospeševalne naloge na posameznih področjih družb. življenja (zdravtsvo, gospod.). Lahko pa gre tudi za specifičen način izvrševanja zakonov, če se ti izvršujejo s pomočjo političnih smernic.

·         Zakonsko-izvršilne; (uporaba in izdaja predpisov organizacijskega oz. materialnega značaja, upravni nadzor, nadzor JRM, izdaja listin oz. potrdil in tudi registracija dejstev ) V ožjem smislu jih ločimo glede na nosilca (upr. organi in nosilci javnih pooblastil) v širšem smislu pa gre za regulativne, operativne, kontrolno-nadzorne naloge, študijsko-analitične in represivne naloge.

(regulativa – izdaja podzak. predpisov, ki so organizacijskega ali vsebinskega značaja / operativa – izdajanje konkretnih upr. aktov, izvrševanje ukrepov, ter upr. materialnih dejanj / kont.  nadzorne naloge – z inšp. nalogami se nadzoruje, da se zakoni in podzak. predp. izvršujejo / represivne naloge – gre za prisilno izvrševanje. Te naloge opravljajo organi, ki so za to pooblaščeni.

III .  PRAVNE PODLAGE

UPRAVNO PRAVNI VIRI; kot formalno pravne podlage dejavnost JU se delijo na;

Materialne, formalne in spoznavne.

FORMALNI VIRI

A)     NEPOSREDNI (DRŽAVNI)

A1)  AKTI DRŽAVNE OBLASTI; ločimo jih na;

·         akte predstavniške oblasti (akti zakonodajne in ustavodajne oblasti); ustava, ustavni amandma, ustavni zakon, zakon, proračun, poslovnik DZ, odlok DZ, resolucije, deklaracije, sklep DZ

·         akte izvršilno upravne oblasti, ki jih delimo na;

-          akti vlade (uredba, poslovnik, sklep, odlok, odločba, smernice)

-          akti predsednika republike ( politični in pravni)

-          akti ministrov (pravilnik, navodilo, nalog UE, da izvede nalogo oz. ukrep)

Da opredelimo, kateri od gornjih aktov so viri upravnega prava, akte podvržemo dvema kriterijema;

-          Kriterij abstraktnosti – t.j. abstraktnosti vsebine akta, kar pomeni, da mora biti akt predpisan in veljati za nedoločeno število primerov. Lahko se uporabi na celovit akt, ali pa samo na člen.

-          Kriterij eksternega učinka – nanaša se na področje učinkovanja predpisa, priznava status upr. pravnega vira predpisu ali določbi predpisa.

Kateri akti so problematični in potrebujejo določen test obeh kriterijev?

To so proračun, odlok DZ in vlade, parlamentarni poslovnik, resolucija vlade.

A2)  MEDNARODNI AKTI

Mednarodni akti postanejo notranje pravo države v kolikor so vneseni v notranji pravni red. Ločimo dva sistema vnosa v notranji pravni red;

Sistem inkorporacije;

Je sistem ponotranjenja mednarodnega predpisa, ki zahteva izdajo akta o ratifikaciji s strani pristojnega drž. organa ter se s tem sebinsko vnese v notranji pravni red. Naš pravni red pozna sistem ratifikacije, čeprav ima sodstvo pravico neposredne uporabe (aplikacije) mednarodnih pogodb in sporazumov, v kolikor so seveda ratificirani. (sistem vnese integralen – nedeljiv mednaroden dokument)

Sistem transformacije; (nepravi vnos)

Zahteva prevedbo med. pogodbe oz. sporazume v nacionalni zakon oz. uredbo. To velja tudi v primeru mednarodnega običajnega prava, ki mu domači zakon daje drugačno t.j. pisno obliko. Takšna transformacija omogoča, da se določena pravila med. javnega prava prevzemajo, ne da bi država sodelovala pri sklepanju multilateralne pogodbe, ker jih država pač sprejme enostransko (unilateralno) ter je zato zavezana zgolj na podlagi lastnega predpisa (npr. zakona). Ni mednarodne garancije, osnova veljave je notranje pravo.

Poznamo internacionalne in supranacionalne (naddržavne) akte;

·         Supranacionalni so takšni, ki vežejo države, četudi jih države posebej ne sklenejo oz. imajo podoben značaj ustave na državnem nivoju (npr. ustanovna listina ZN, mednarodni običaji (vojni, ki uravnavajo status nevtralnih subjektov na morju, kopnem in v zraku) tudi določeni regionalni predpisi na nivoju EU)

·         Internacionalni oz. medržavni predpisi se delijo na multilateralne in bilateralne predpise (mednarodne pogodbe in sporazumi) Učinkujejo na podlagi volje, soglasja države.

EVROPSKA UNIJA in EURO PREDPISI

Poznamo primarne (ustanovitvene) in sekundarne predpise;

·         Primarni obsegajo rimsko pogodbo iz leta 1957, skupaj s kasnejšimi novelami (Maastrichtska  pogodba 1992), zatem integracijske (spojitvene) pogodbe (EGS, ESP, EUROATOM) ter EURO pogodbe, sklenjene s tretjimi državami (ZDA, Japonska). Sem spadajo tudi bilateralne pogodbe med članicami. Primarni predpisi potrebujejo tretjo vrsto ponotranjanja (glej vpr. 25)

·         Sekundarni predpisi so uredbe evropske komisije, priporočila in mnenja, ki jih ni potrebno ponotranjiti. Ti predpisi veljajo avtomatsko, ne da bi jih kdo ratificiral. S sekundarnimi predpisi prihaja do neposrednih upr.-pravnih razmerij. Z njimi Evropa dobiva značaj države.

Primarni akti morajo biti vneseni v notranji pravni red. poznamo 3 različne sisteme vnosa v notranji pravni red;

-          Dualistični sistem (anglosaksonski – GB, Irska, Danska). Primarne predpise države EU smatrajo kot tujek v svojem sistemu zato ga podvržejo strogi proceduri, isti kot za katerikoli drug mednarodni akt. Dualizem je dvojnost. Domači pravni red je strogo ločen od pravnega reda EU. Za te države je Evropa tujina. Konfederalna vizija.

-          Monistični sistem (frankofonski – Francija, Italija, Španija, Portugalska, Benelux). Izhajajo iz stališča, da gre za en sistem, zato priznavajo avtomatsko veljavo primarnih aktov brez ratifikacije. Domači pravni red je popolnoma izenačen s primarnimi EU predpisi. Federalna vizija.

-          Omiljeni dualistični sistem (germanski – Nemčija, Avstrija). So za federalno Evropo, skupno obrambo. Predhodno dovoljenje parlamenta nadomesti ratifikacijski akt.

VPRAŠANJE SUKCESIJE (vpliv sprememb državne identitete na upravno pravne vire)

Vprašaje nasledstva se lahko postavi šele potem, ko je rešeno vprašanje priznanja spremembe s strani mednarodne skupnosti. Vprašanje vpliva teritorialnih sprememb je odvisno;

-          od načina, kako je do te spremembe prišlo, ter

-          od narave pogodbe (simetrična ali asimetrična združitev) v zvezi z načinom.

Pogoji za priznanje države s strani mednarodne skupnosti;

-          teritorij, prebivalstvo

-          oblast, ki je stalna

-          reprezentativna oblast (formalno predstavlja ljudi v teritoriju)

-          formalna neodvisnost (tvorba, ki e poteguje za priznanje države ne priznava ustavo neke druge države)

-          dejanska neodvisnost (druga država nima fizične kontrole nad teritorijem)

Determinacijski kriterij (ali mednarodna pogodba velja za novo državo ali ne) pa je sledeč;

-          Mednarodna pogodba je blago naklonjena načinom, ki so nenasilni in sporazumni (miren razpad z enkopravnimi naslednicami)

-          Ko pa imamo nasilen razpad imamo opravka s t.i. univerzalnim naslednikom zato državam ne gre priznati nobenega nasledstva.

Primeri razdružitev;

·         odcepitve; imamo dve vrsti – nasilne in sporazumne (Irska od VB leta 1921)

·         razpade; imamo tri vrste – brez naslednic (Poljska leta 1795), z univerzalnim naslednikom, z enakopravnimi naslednicami (primer YU)

Vrste združitev;

·         simetrična (npr. združitev leta 1918) – nova združena država je naslednica dveh ali več držav, brez enostranske prevlade katere koli izmed njih.

·         asimetrična – državna tvorba ki nastane pri taki združitvi ne predstavlja skupne države, obstaja dominanten subjekt, formalno ne priznava, da bi se z združitvijo karkoli sprememnilo.

A3) AKTI AVTONOMNIH SUBJEKTOV

-          Teritorialna samouprava – občine; statuti odloki, pravilniki

-          Institucionalna samouprava; statuti, pravila

B)     POSREDNI (pomožni) upravno pravni akti

·         Pravila stroke - v primeru, da zakon določa, da se določena zadeva razreši po znanstvenih načelih določene vede (npr. naravoslovne) ima to za posledico, da zadevna načela dobijo značaj pravnega vira, kot da bi bili kodificirani v kakšnem zakonu oz. drugem viru.

·         Pravni redi - v primeru, da zakon določa, da se kakšen predpis objavi na način, ki je v navadi v določenem  kraju, potem taka (običajna) objava postane dejstvo z učinkom pravnega predpisa.

·         Estetska merila - v primeru, da zakon napotuje na družbena etična oz. estetična merila in nazore (npr. meja med erotiko in pornografijo)

C)     DOPOLNILNI pa so;

Poslovni običaji, uzance, kodeksi, morala.

UPRAVNO PRAVNE NORME in AKTI (zapiski str. 21)

·         Pravni akt – je neka zavestna izjava volje posameznika s katero hoče ta subjekt ustvariri pravne učinke.

·         Pravna norma – je dejanska vsebina pravnega akta (pravni akt je oblika v kateri se izraža pravna norma)

Bistvo upravno pravne norme je da ureja neko razmerje na prisilne način. Vsaka norma ima 3 sestavine;

·         Dispozicijo – določa ravnanje naslovljenca

·         Hipotezo – določa hipotetično stanje

·         Sankcijo – določa posledice za neizvršitev dispozicije

VRSTE PRAVNIH NORM:

·         Po vsebini ravnanja ločimo; zapovedujoče, prepovedujoče, pooblaščajoče

·         Po načinu določitve ravnanja ločimo;

§         kogentne – zapovedujoče, prepovedujoče

§         dispozitivne – prepuščajo volji naslovljenca, da sam določi pravilo ravnanja.

·         Glede na stopnjo podrejenosti ločimo;

§         striktne – so tiste, ki točno določajo kaj je treba storiti oz. česa se ne sme.

§         elastične – so tiste, ki za določitev obveznega ravnanja uporabljao pojme.

Splošne pravne norme so;

·         abstraktne -  norma ureja neko hipotetično razmerje in ne nekega konkretnega že obstoječega

·         generalne – norma se nanaša na vsak subjekt, ki ga vsebuje hipoteza norme.

Posamične norme so;

·         konkretne  - norma ureja neko že obstoječe razmerje

·         individualne – norma se nanaša na točno določen subjekt  (upr. odločbe – konkretni upravni akt)

HIERARHIJA PRAVNIH VIROV (zapiski str. 21)

Je odvisna od norme, ki jo posamični akt vsebuje, od organa ki je normo sprejel in akt izdal, ter od postopka v katerem je norma sprejeta.

Splošne akte izdajajo; parlament, vlada, upr. organi, nosilci javnih pooblastil, org. lokalne skupnosti.

Posamične akte izdajajo; upr. organi, drugi državni organi, izjemoma vlada in občinski svet. Posamični akti so tisti, ki vsebujejo posamiče norme (upravne odločbe in posamični akti, ki jih izdajajo nosilci jav. pooblastil)

Izvršilni akti so akti za izvrševanje javnih pooblastil.

·         Po formalni teoriji je izvršilni akt samo tisti, ki ga izda izvršilna oblast (vlada, uprava)

·         Po materialni teoriji pa je izvršlni akt tisti, ki vsebuje odvisne splošne norme.

ODVISNOST PRAVNIH NORM (zapiski str. 22)

Odvisnost velja za razmerja med izvornimi (ustavnimi) in originarnimi splošnimi akti (zakoni), vendar le z vidika skladnosti zak. norm z ustavnimi. Odvisnost originarnih splošnih norm od ustavnih pozna več dimenzij;

·         Eksistenčno odvisnost

·         Vsebinsko odvisnost

·         Postopkovno odvisnost

Eksistenčna odvisnost zakona od ustave;

Gre za odvisnost originarnih norm od ustavnih v času nastanka in v času prenehanja. V času nastanka pomeni, da mora imeti vsak zakon neposredno podlago v ustavi.



Eksistenčna odvisnost uredbe in drugih podzakonskih predpisov nasproti zakonu;

V času nastanka uredba oz. drug izvršilni predpis ne more nastati samostojno, temveč le kot posledica sprejetega zakona. V primeru prenehanja zakona lahko zakonodajalec s prehodnimi določbami novega zakona veljavo izvršilnega predpisa podaljša, sicer pa izvršilni predpisi prenehajo veljati s prenehanjem zakona.

Eksistenčna odvisnost ko gre za odločbo;

Podana mora biti samo v času nastanka t.j. v času izdaje odločbe. Po tem se odločba osamosvoji, zaživi svoje pravno življenje, četudi zakon na podlagi katerega je bila izdana preneha veljati.

VSEBINSKA ODVISNOST (zapiski str. 24)

Pomeni, da se mora nižji akt v materialnem pomenu, smislu držati vsebine okvirja višjega akta, če hoče veljati kot pravno veljaven. V razmerju med zakonom in podzakonskimi akti je bistvena zahteva po skladnosti z ustavo in zakonom.

Zakon nasproti uredbi (spl. podzakonski akt) – pri tej vsebinski odvisnosti obstajajo 3 koncentrični krogi;

-          uredbe brez odklona od zakona

-          uredbe z delnim vsebinskim odklonom od zakona, vendar le v okviru smotra zakona

-          protizakonske uredbe (npr. uredbe z zakonsko močjo), ki se lahko uporabijo le v izrednem stanju.

Zakon nasproti odločbi (posamičnemu aktu) – pri tej vsebinski odvisnosti poznamo;

-          vsebinsko vezane odločbe – kjer se ne tolerira nikakršen vsebinski odklon, sankcije za kršitve pa so izredno stroge (odprava, razveljavitev, ničnost, neobstojsnost)

-          vsebinsko nevezane ali odločbe po prostem preudarku, kjer zakon daje;

§         pooblastilo za tako vrsto odločanja

§         odločba mora biti v mejah pooblastil

§         odločba mora biti izdana v skladu z namenom pooblastila.

Pooblastilo pa pravi, da ima upr. organ pravico do disjunktivnega odločanja t.j. da ob istem dejanskem in pravnem stanju ob izpolnjevanju pogojev za neko pravico, lahko to pravico prizna ali pa tudi ne, pač glede na to kaj je najbolje za dan javni interes. Upr. organ mora objektivno oceniti tisto, kar je dobro za javni interes (npr. izdaja orožnega lista). Zakon daje upr. org. alternativo, da nekomu prizna določeno pravico, nekomu pa ne. Na vsak način se mora odločiti za tisto varianto, ki najbolj optimalno ustreza zakonsko predpisanim javnim koristim v danem konkretnem primeru.

Odločanje po prostem preudarku;

Odločitve se lahko spreminjajo ob istem dejanskem stanju glede na različne osebe, čas in prostor v skladu s spremembami v dojemanju vsakokratne vsebine jav. koristi (npr. ocenjevanje kaj je moralno). Prosti preudarek mora biti posebej z zakonom predpisan, drugače se smatra kot prepovedan. Zakon redkokdaj izrecno oznani poveritev takega pooblastila.

DRUGE VRSTE ODVISNOSTI;

-          Retroaktivnost – prepoved povratne veljave predpisov. Obstajajo izjeme, če to zahteva jav. korist in se s tem ne posega v že pridobljene pravice.

-          Teritorialna odvisnost – odvisne splošne norme teritorialno sovpadajo z zakonom

-          Časovna odvisnost – enako kot pri eksistenčni

-          Retroaktivnost odvisnih norm, ki ne morejo imeti retroaktivnega učinka.

-          Neprava retroaktivnost – predpis ima učinek na že pridobljene pravice, ki se spremenijo, vendar le za naprej.

-          Ultraaktivni učinek predpisa – podaljšanje uporabe predpisa, ki je zaradi izdaje novega formalno nehal veljati za tista upr. pravna razmerja, o katerih še ni bila izdana odločba na I. stopnji.

-          Odvisnost posamičnih norm od splošnih – posamične norme so v nastanku odvisne od splošnih zakonskih in podzak. norm.

-          Pravnomočnost – ko postane posamična norma pravnomočna, odvisnost preneha, saj pravnomočna posamična norma eksistira neodvisno od morebitnega prenehanja veljavnosti zakona.

-          Skladnost pravnih norm in pravnih aktov – nižja pravna norma mora biti v skladu z višjo pravno normo. Vsebina nižje pravne norme ne more posegati v materijo, ki je pridržana urejanju višje pravne norme. Temu pravimo vsebinska skladnost. Formalna skladnost pa pomeni, da mora biti vsaka norma sprejeta v obliki in po postopku, ki je predpisan v višji pravni normi.

Pojem skladnosti norm obsega 3 pojme;

-          pravno pravilnost – skladnost vsake pravne norme s pravnim redom v celoti

-          ustavnost – skladnost vseh nižjih pravnih norm z ustavo

-          zakonitost – skladnost odvisnih splošnih norm z zakonskimi, ter skladnost posamičnih norm z zakonskimi in odvisnimi.

POJEM JAVNEGA POOBLASTILA (zapiski str. 27)

Avtoritativno nastopanje se kaže v sprejemanju splošnih pravnih aktov in v izdajanju posamičnih konkretnih pravnih aktov, bodisi v izvajanju materialnih oblastnih dejanj ali dejanj, katerih cilj je izvršitev pravnih aktov.

Vsebina javnega pooblastila so lahko;

-          pooblastilo za izdajo splošnh pravnih aktov

-          pooblastilo za odločanje o pravicah in obveznostih

-          javna pooblastila, ki zavarujejo mat. dejanja, ki so posredno ali neposredno povezana z izvrševanjem prisile,

-          pooblastilo za izvajanje upravnega nadzorstva.

INTERPRETACIJA PREDPISA

-          Slovnično logična – po prosti pameti zajema vse znane semantično slovnične principe in vse principe logičnega mišljenja.

-          Zakonska interpretacija – upr. uradnik mora ugotoviti zakoniti smoter s pomočjo razlage zakona.

-          Interpretatio ratio iuris – interpretacija na podlagi vsesplošnega smotra, ki preveva ves pravni red.

JAVNO PRAVNI STATUS (zapiski str. 30)

JPS razumemo kot nekakšen specifičen odnos med posameznikom in državo in zajema celoten splet pravic, dolžnosti, pooblastil, imunitet in odgovornosti med državo in posameznikom, pri čemer je specifičnost v tem, da je subjektu dodeljen enkrat in neodvisno od njegove volje. Status mu je dodeljen v javnem interesu.

Značilnosti JPS;

·         prisilnost ali kogentnost – pomeni, da je status urejen s prisilnimi predpisi in ni urejen v dispozitivi strank zaradi zagotovitve javnega interesa.

·         garancija obstoja – pravno veljavnemu statusu je s strani pravnega reda zagotovljen obstoj in varstvo pravne države.

·         trojni test zakonitosti posegov v statuspomeni, da lahko pravni red pristopi k regulaciji materije statusa le zaradi zakonitega, legitimnega in nujnega razloga, pri čemer se nujnost presoja s stališča sorazmernosti.

·         Univerzalnostje univerzalna vsesplošna kategorija in s tem nekonkretna.

S stališča vsebine zahtevka, ki je uperjen zoper državo pa dobimo 4 statuse;

·         Pozitivni status pomeni priznanje subjektu oz. omogočanje, da ima položaj pokrenitelja legitimne državne zakonitosti v njegovem individualnem pravnem interesu oz. pogojno v svojo individualno dejansko korist, pod pogojem, da subjekt dejansko tako zahtevo tudi postavi. V takem primeru predstavlja taka zahteva tudi neobhodno predpostavko za delovanje oblasti, pri čemer pa mora država tako zahtevo tudi obvezno izpolniti, v kolikor ima subjekt popolno pravico.

·         Negativni status (varovalni status) – subjektu se priznava nek določen, avtonomen, svoboden položaj nasproti oblasti. Vlada odsotnost drž. prisile, zaradi česar so se drž. organi, kakor tudi organizacije z javnim pooblastilom in sodržavljani dolžni vzdržati od njegovega motenja, kršenja oz. preprečevanja. Temu subjektu morajo dopustiti, da je sam gospodar na področju svoje avtonomije in da v tem okviru svobodno zasleduje svoje cilje.

·         Aktivni status priznava subjektu položaj državnega organa, da deluje kot nosilec javne funkcije. Ta status je pogojen in pogojno uresničljiv šele takrat, ko je predhodno izdan nek poseben akt (npr. akt o imenovanju)

·         Pasivni status ne prizana subjektu celovite pravne osebnosti in je zato subjekt v tem nepriznanem delu podvržen državni prisili. Pasivni status obsega p o eni strani;

§         Splošne javne dolžnosti – dolžnost in poslušnost ustavi, zakonom in rugim predpisom

§         Posebne javne dolžnosti – ki izhajajo iz nekega specifičnega razmerja podrejenosti določeni javno pravni ustanovi in se tičejo samo tistih oseb, ki so se prostovoljno ali prisilno podvrgle temu režimu (policisti, vojaki, zaprti v psih. bolnici)

UPRAVNO PRAVNO RAZMERJE (zapiski str. 33)

Je posebna oblika pravnega razmerja v katerem so udeležni upravni in drugi drž. organi, org. lokalne skupnosti in nosilci jav. pooblastil, ter državljani in nihove asociacije. Udeleženi so tako, da v tem razmerju izvršujejo funkcije državne oz. lokalne uprave in odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih kiristih posameznikov, pravnih oseb in drugih subjektov.

Značilnosti upravno pravnega razmerja;

-          po nastanku – na podlagi vloge ali zahteve ali po uradni dolžnosti

-          po vsebini – je odločanje o upravni stvari lahko subjektivna jav. pravica, dolžnost ali pravna korist

-          glede subjektov – v  UP razmerju je eden od udeležencev vedno država (org. lok. skupnosti je nosilec javnih pooblastil)

-          po načinu odločanja – vedno je oblastno, gre za kolizijo med zasebno in jav. koristjo. Prices odločanja gre preko upravnega postopka.

-          glede varstva strank – stranka ima neenakopraven položaj v razmerju do organa, ki odloča.

Način nastanka UPR in s tem javne pravice;

-          na podlagi mednarodnega predpisa

-          na podlagi ustave RS

-          napodlagi neposredno določenega pravnega dejstva (rojstvo, smrt)

-          na podlagi uredbe z zakonsko močjo,

-          na podlagi odločbe – s konstitutivno odločbo

-          na podlagi sodbe – ko se pristopi k izvrševanju sankcije

-          na podlagi upravnega dejanja

-          na podlagi statuta občine.

Način prenehanja UPR;

-          na podlagi prenehanja veljavne ustave in zakona – ugasnejo refleksne pravice

-          na podlagi prenehanja veljavnosti mednarodnega predpisa

-          na podlagi prenehanja subjekta (smrt, stečaj) in s tem konec razmerja

-          na podlagi izdaje novega konkretnega upr. akta

-          na podlagi zastaranja – le v primeru, da zakon to posebej predvidi

-          na podlagi pogodbe – če je nastalo s pogodbo

-          na podlagi odreka oz. odpovedi, vendar le ob soglasju države

-          na podlagi obsodilne sodbe (če sodba npr. vsebuje prepoved javnega nastopanja)

SUBJEKTIVNA JAVNA PRAVICA (SJP) zapiski str. 35

Vsebina UP razmerja je odločanje o pravici, obveznostih ali pravni pravici. Ta pravica je SJP.

SJP se razlikujejo od privatnih pravic po tem, da ne zastarajo. Načeloma so tudi neodpovedljive in jih ni možno pridobiti niti izgubiti s sklenitvijo pravnega posla. Značilna je po tem, da pri njej ne moremo razdružiti objektov te pravice od njenega subjekta. Ta pravica je v tolikšni meri skladna z jav. interesom, da jo pravni red varuje enako kot javni interes.

SJP se delijo na;

·         Negativne – za predmet imajo zahteve po vzdržanju od vsakršnih posegov države v avtonomno sfero posameznika. Če je do posega že prišlo je potrebna vrnitev v prejšnje stanje in prepoved nadaljnjih posegov, če pa to izjemoma ni možno potem nastopi obveznost plačila odškodnine. Negativne SJP delimo na;

§         osebne – telesne, pravna svoboda, pravica do osebnega varstva

§         intelektualne – svoboda vesti, kulturne, politične, osebne intelektualne

§         lastninske – sindikalne, razpolaganje z delovno silo, izumiteljske

§         enakostne – prepoved diskriminacije, sodelovanje v javni funkciji

·         Pozitivne – z njimi subjekt zahteva določeno ukrepanje , ravnanje, delovanje, opustitev. Zagotavljajo enkopravnost pred zakonom, ter druge zahtevke po dajatvi, storitvi ali dopustitivi. Delimo jih na;

§         popolne – (so iztožljive) pravica dodelitve imunitete, pravica zahtevati izdajo sodbe

§         refleksne – (so neiztožljive) ne gre za popolno javno pravico (zahtevek za policijsko intervencijo)

§         peticijske – (zahtevalne) pa delimo na;

Ř       institucionalne – pravica bolnika da zahteva običajni nivo storitev

Ř       komplementarne – nastane kot posledica izdaje upr. akta s katerim je nastala kakšna škoda (odločba o razlastitvi)

Ř       socialne – otroški dodatek, brezplačno šolstvo

Ř       destinatarske – koristniki zahtevajo nek nivo storitev

·         Aktivne – (sodelovalne) – opravičujejo subjekt, da deluje v imenu države, kot nosilec jav. funkcije. Za realizacijo subjekt potrebujenek dodaten drž. akt, ki ga izda ustrezen organ. Subjekt mora poleg splošnih izpolnjevati še posebne pogoje. Sem spada le pravica, da je nekdo potencialni nosilec oblastne funkcije, realizacija pa s tem še ni zagotovljena. Potreben je še poseben zahtevek. V tem procesu obstajata 2 fazi;

§         usposobitvena – faza priznanja neke osebe, da opravlja neko funkcijo v imenu države

§         postavitvena – faza, ko gre za dejansko postavitev te osebe na funkcijo.

JAVNE DOLŽNOSTI (zapiski str. 42)

Poznamo;

·         Absolutne – poslušnost ustavi in zakonu, šolska dolžnost, dolžnost biti priča, vojaška dolžnost

·         Javne dolžnosti, ki spadajo pod poseben režim; policija, carina

Večina JD je osebnega značaja, so neprenosljive na tretjo osebo, ter večinoma ne zastarajo.

Pri JD je utemeljen javni interes. Praviloma nas država ne more oprostiti teh dolžnosti, so pa tudi izjeme (odpis davka, obročno odplačevanje).

JD spadajo v pasivni status subjekta. Sem štejemo odgovornost, omejitve in vse kar je predpisano.

Nastanek SJP (zapiski str. 44)

Subjektivne privatne pravice nastanejo z dvostranskim aktom (s pogodbo) SJP pa v skladu z mednarodno pogodbo ali odločbo (z enostranskim aktom – zakonom, ustavo, uredbo itd.)

Negativne SJP nastanejo v glavnem z ustavo in zakonom, med. pogodbo, s konkretnim upr. aktom (KUA)

Pozitivne SJP nastanejo po iniciativi stranke same.

Pri SJP gre za UP razmerje, pri SPP pa gre za civilno pravno razmerje.

Pravni način nastanka in prenehanja JD

Nastanek;

-          JD nastanejo neposredno na podlagi zakona

-          iz naslova konkretnega upravnega akta (z odločbo) včasih pa celo zadostuje poziv oblasti (mobilizacija)

-          temelj JD je lahko tudi policijska odredba, davčna odločba, sodni poziv priči

-          osnova za JD je lahko zapoved nadrejenega oz. nalog predpostavljenega

-          JD lahko nastanejo z izjavo volje subjekta

Prenehanje;

-          na podlagi razveljavitve zakona, ko se direktno rezultira na prenehanje JD

-          prenehanje subjekta (smrt, stečaj)

-          zaradi zastaranja (davčne obveznosti)

-          zaradi prenehanja veljavnosti obsodilne sodbe

-          na podlagi oprostitve dolžnosti (npr. davčne)

IMPLEMENTACIJA DEJAVNOSTI JAVNE UPRAVE (zapiski str. 45)

Konkretni upravni akt (KUA) – (največkrat odločba)

Je akt, ki na individualni način ureja neko UP razmerje. Njegova vsebina je odločanje o SJP, javnih obveznostih ali javnih pravnih koristi določenega subjekta.

V vsebinskem materialnem smislu je posamični upr. akt odločitev o vsebini upravne zadeve.

V formalnem pogledu pa je posamičen upr. akt predpisana oblika v kateri po predpisanem postopku odloči pristojni UO o upravni stvari.

Ločimo naslednje značilnosti;

-          mora biti konkreten in avtoritativen enostranski akt

-          pravno mora učinkovati v konkretni situaciji med vsaj dvema strankama

-          pravni učinek je različen če imamo konstitutivni (VD, diploma) ali deklarativni (ko begunec fizično prestopi mejo) akt.

Trenutek začetka učikovanja za upr. organ velja od takrat ko ga odpravi na pošto, za stranko od tedaj, ko ji je vročen. Ustni akt pa z razglasitvijo.

Prenehanje KUA -  KUA se osamosvoji in ne deli usode svojega eksistenčnega vira. Največkrat preneha veljati, ker je izdan za omejen čas (VD). Poleg tega poznamo tudi t.i. začasne odločbe, ki tako ali tako prenehajo veljati.

Administrativni ali pravni izvor KUA – tisti, ki ga izda mora biti UO ali nosilec javnih pooblastil.

Postopek izdaje KUA – na dva načina – odločba se izda na vlogo stranke ali po uradni dolžnosti.

Vzporedne značilnosti akta so;

·         enostranskost – je izraz enostranske volje UO. Ni pogajanj o vsebini.

·         obličnost – akt mora biti izdan v neki predpisani obliki.

·         pravnomočnost – namen je, zaradi varnosti strank, zagotoviti nespremenljivost z odločbo urejenega UP razmerja. Pravnomočnost je lahko;

§         formalna – o isti stvari, pri istem dejanskem stanju, med istimi strankami, ob isti pravni podlagi ne more biti še enkrat odločeno. Spremenimo jo lahko samo pod posebnimi pogoji z izrednimi upr. postopki in še to le določen čas.

§         materialna – nespremenljivost vsebine akta s katerim je odločeno o upravni stvari.

Pravnomočni ne morejo postati naslednji KUA; nični akti, neobstoječi akti, izpodbojni akti (vendar le, če jih v predpisanem času nihče ne izpodbija)

Vrste odločb;

·         Pozitivne – vedno povzročajo neko spremembo, ne ohrani se status quo.

Ko gre za spremembo na boljše govorimo o favoribilnih odločbah, saj te povečajo pravice, status.

Ko gre za spremembo na slabše govorimo o oneroznih odločbah, ki povečujejo dolžnosti, ukinjajo pravice  (odvzem dovoljenja). Pozitivne odločbe delimo na;

§         Deklarativne (ugotovitvene) odločbe – so odl. s katerimi se obstoječe stanje spremeni le v toliko, da je subjekt bolj jasen glede svoje pravne situacije, toda z odločbo pravzaprav ničesar ne pridobi oz. izgubi. Te odločbe so praviloma retroaktivne. Delijo se na;

-          integralne – (celovite) odločbe o priznanju statusa begunca, odločba o odpravi odločbe

-          parcialne – (delne) odl. o ugotovitvi vojaške sposobnosti

§         konstitutivne – so odločbe s katerimi se direktno ustanavljajo, spreminjajo in ukinjajo pravice ali dolžnosti, celotno pravno razmerje. S temi odločbami se lahko na novo ustanavlja pravica ali obveznost. Odločbe, ki razširjujejo ali ožijo pravice ali obveznosti imenujemo;

-          spreminjevalne konstitut. odločbe – že obstoječo pravno situacijo spreminjajo na takšen način, da od prejšnje še nekaj ostane.

-          ukinjevalne odločbe – posameznikom ukinjajo obstoječa razmerja pravic, dolžnosti, status, imunitete, sposobnosti ali pooblastila listin.

·         Negativne – zavračajo spremembo dejanskega stanja, pravice, obveznosti in tako koristi strank ostanejo nespremenjene. Ločimo;

§         akte zavrženja – procesno negativni akti, kjer se UO ne spusti v vsebino ampak zarai formalnih razlogov (zamuda roka) zavrže zahtevek.

§         zavrnilni akti – so negativni zaradi materialnih razlogov.

Skupna značilnost enega in drugega je, da se za vlagatelja nič ne spremeni, ima toliko pravic, kot pred vložitvijo.

MATERIALNA DEJANJA UPRAVE (zapiski str. 51)

Informacijska dejanja imajo v bodočnosti pravni učinek (vročitev – odvisnost pravnomočnosti, registracija – od nje je odvisen status, zaznamek – poznejši učinek iz naslova, opomin – prisilna privedba)

 

Materialna dejanja delimo na informacijska in čista materialna dejanja.

Informacijska materialna dejanja so;

·         Dokumentacijska (registracijska, overitvena, identifikacijska)

·         Obvestilna (objavitvena, vročitvena, zaznamek, izjave in komunikeji, državni tisk, agencije, Vlade)

·         Sprejemna (sprejem prijav, deklaracij, sporočil, priseg, izjav)

·         Opominjevalna dejanja in grožnje.

Čista materialna dejanja uprave so;  (vpr. Kaj so čista materialna dejanja ?)

·         Institucionalna (predavanje na javni univerzi, zdravljenje v javni bolnišnici)

·         Inšpekcijska

·         Manipulativna

·         Fizična (posegi v pravno sfero posameznika s strani policijskih, vojaških, carinskih, inšpekcijskih organov, privedba, pridržane, aretacija)

Čista dejanja uprave nimajo učinka, razen če ne prestopijo v delikt ali kriminal.

V. ODGOVORNOST ZA DEJANJA JAVNE UPRAVE (zapiski str. 51)

Odgovornost države v zvezi z dejavnostjo JU

Pri odgovornosti države za delovanje njenih uslužbencev ločimo dve stvari;

·         Odgovornost brez napak – odgovornost zaradi zakonitega delovanja države – vrnitev škode zaradi izredne razveljavitve določb nekega KUA.

·         Odgovornost za napake – primarna odgovornost države zaradi napak svojih uslužbencev. Gre za odškodninsko odgovornost države za protipravno ravnanje drž. uslužbencev.

Škodo zaradi nezakonitega protipravnega dejanja na osnovi nezakonitega predpisa terja oškodovanec pri organu, ki je predpis izdal, vendar šele po tem, ko je ustavno sodišče takšen predpis razglasilo za nezakonit.

O škodi iz naslova nezakonite odločbe odloča vrhovno sodišče v upravnem sporu (če ima dovolj podatkov), sicer oškodovanca napoti na civilno pravdo.

DISTRIBUIE DOCUMENTUL

Comentarii


Vizualizari: 1004
Importanta: rank

Comenteaza documentul:

Te rugam sa te autentifici sau sa iti faci cont pentru a putea comenta

Creaza cont nou

Distribuie URL

Adauga cod HTML in site



Termeni si conditii de utilizare | Contact
© SCRIGROUP 2019. All rights reserved